What’s new and what’s old

Posted on May 15, 2011 by Skalpel

Pozdravljeni!!

 

Long time no see, ane? Hja, je kr nekej časa minilo odkar sem nazadnje objavil kak blog. Moram priznati, da predolgo. Kar nekaj stvari se je zgodilo med tem časom, ki bi si zaslužile svojo lastno objavo… Kaj naj rečem, mešanica pozabljivosti, primanjkovanja časa in še česa je kriva, da nisem nič napisal, pa dobro.. Starting anew, ali kako?

 

Torej! Večja stvar, ki se je zgodila je bil Kurešček Cup 2011, ki se je odvil 2. in 3. aprila na Kureščku. To je bilo prvo uradno tekmovanje v downhill longboardanju pri nas in jaz sem bil eden od dveh organizatorjev. Z Mihaelom sva garala ko nora, vseeno pa je treba omenit vse ostale ljudi, ki so v zadnjem trenutku pomagali pri dogodku. Ne bom jih našteval po imenu, da ne bom koga pozabil, vseeno pa en velik in pozen HVALA vsem. Potem pa je tu še ogromno število sodelujočih v sami tekmi. Okoli 70 riderjev na longboardih, sankah ter butboardih. Adrenalina je blo polno, tako kot padcev, konec koncev pa so se vsi imeli dobro, kar je res lepo slišati. Ker zaradi teh in ostalih razlogov uradnega videa še ni, pa tu postam the next best thing (Kudos points for Kristijan Stramic za video) :

Kurešček Cup 2011

(bi blo fino, če bi znal embedad video.. morm pogruntat to)

 

Kakorkoli, grem še k drugi stvatri, ki se je zgodila v zadnjem času in pustila tak ali drugačen vtis.

Pretekle mesece sem imel ogromno nesrečo z opremo. Prvo sta se mi zlomila dva baseplata od Randal podvozji, nato pa še dila (smrk, smrk, my Killswitch). Prekleta bedarija! da ti tko poči baseplate je res bedno, ampak se zgodi… Samo, da ti pa poči ena dražjih dil na trgu in to po manj kot pol leta? bleh… No, ampak vse ma svetlo stran! Če mi nebi Killswitch poču nebi kupil Bombsquad Agent Orange ki je res neverjetn! Tako dobro se še živ dan nisem počutil na dili! Me pa jezi, da nisem dobil nobenih odgovorov od proizvajalcev te opreme, saj sem jim pisal, da mi je oprema šla.. Mogoče pa še bo, bomo vidl!

Par slikc zlomljene opreme ter najhitrejše pomaranče na svetu! :)

Zlomljen Killswitch:

Zlomljena baseplate-a:

Ter najhitrejša pomaranča na svetu:

Dovolj za zdej!

 

Bom zdej malo bolj redno objavljal kej. Sem namreč dobil kamerco GoPro, tako da pade tudi kak video!

 

 

 

Posted in Life, Retrospektiva, Session | Tagged | Leave a comment

Čelada in jst

Posted on March 7, 2011 by Skalpel

Ni dvoma, da je čelada obvezen del opreme na longboardu… Vsaj zame. Ampak ta objava ne prihaja ven kot neko sporočilo o varnosti.. Gre se za to, kaj vidim v čeladah poleg le varovala pred glavobolom…

Ko sem kupil svojo čelado se si rekel: “Matr je lepa.. zgledam sicr kot marsovc ampak tko lepo črno matirana pa te rdeči paščki… Jst bi jo kr tako mel..”. Nato pa slej kot prej prideš do nekih nalepk, ki se ti zdijo vredne mesta na čeladi. Tako čez čas postaja čelada vedno bolj kičasta ter vedno bolj “tvoja”.

Čez čas začne čelada dobivati neko svojo vizualno obliko. Tam je nalepka te firme, tam je nalepka te firme.. Sem pa tja mi uč skoči na čelado kakega kolega in opazujem kaj ima on gor nalepljeno. Tako sem prišel na misel…

Čelada ni le naše zaščitno sredstvo. Postane tvoj spremljevalec čez vse dogodivščine. Nekako tvoj prijatelj, ki ga hočeš imeti s sabo, ker dobro veš, da ti je lahko zelo žal, če si ga pustil doma. Še najbolj opazna stvar, ki sem jo opazil glede čelad pa je ta, da ta predstavlja svojega longboarderja.

Načeloma dajemo gor nalepke, ki ti nekaj pomenijo. Čez čas tako na njej pustimo svoj pečat in tako lahko svojo čelado prepoznamo na 100 metrov. Tudi tiste praske, ki jih dobiš ko vlečeš svojo glavo po asfaltu postanejo del nje, del tvoje zgodovine. Nekateri celo kaj napišejo ali narišejo gor z lastnimi rokami in jo tako še bolj zaznamujejo, čelada pa posledično njih.

Morda se komu zdi, da tavam v temi s to mislijo ampak tak je moj pogled na te stvari. Nekako se navežeš na svojo čelado. Nimam namreč nobene želje, da bi jo zamenjal..

Pa dobro, da ne bom zašel.. To je to!

Posted in Kr neki, Life | Leave a comment

Spring come early!

Posted on February 28, 2011 by Skalpel

Danes sem bil na morju!

Kaj češ lepšega, ko pričakuješ še en dolgočasen vikend, zgodi se pa nekaj popolnoma drugačnega.. Enkrat med tednom me doleti informacija, da se planira izlet na morje, bolj natančno v Portorož. Kaj to pomeni nekemu longboardarju? Hja, Mihael ga je poimenoval slovenski San Francisco! ’nuff said..

No, tako je šla moja malenkost (govorim o sebi kot celoti, da nau kdo kej mislu), Mihael, Kisli in Nadim na pot..

Naj malo opišem prvo, kaj se dogaja z mano v svetu longboardanja. Pač, ne skrivam, da imam dostikrat premajhna jajca, ampak zadnje čase vidim lep napredek. Ko sem ugotovil, da nek na hard downhill meni ne odgovarja, pa da me veseli bolj tehnična vožnja sem osredotočil bolj na slajdanje. Neke tiste osnovne slajde sem že znal sfurati, o standup slajdih pa niti sanjati nisem upal, da jih bom kdaj zategnil na klancu.. Ampak sedaj vso svojo vožnjo posvečam temu. Najlepše je to, da to ni breme ampak užitek.. Nekako na tej točki sem sedaj…

Torej, nazaj k zgodbi! Iz sive in mrzle Ljubljane smo prispeli na morje, kjer je bilo sonce in okoli 15 stopinj. Demo verzija pomladi… Počasi se pripeljemo do klanca, kjer smo sprva furali in moram reči, da niti približno nisem pričakoval tega.. Taka popolnost, da jo lahko samo iščeš… Popoln asfalt, sonce, (dokaj) pregledna cesta…  Sprva me je bilo zaradi same strmine kar strah, nato pa je postalo vedno bolj všečno…

Kar nekaj ur smo preživeli na tej klančini. Mihael in Nadim sta razturala ko nora, jst sem se ubijal na standup slajdih, Kisli pa na coleman slajdih. Moram povedati.. občutek, ko drsiš v stoje za dober meter je čudovita.. Zdej se moram naučiti zategnit slajde za par metrov, pa bom največji car na svetu.. no, saj zame. To lokacijo smo obdelali brez večjih incidentov. Mihael je mal krvi spustu, Nadim gležn rahlo zvil (pol je šlo na slabš.. škoda), kisli hlače strgu, bil deležen krča v nogi ter pobegle dile.. Jst sm pa tud dilo lovil ko nor, na koncu je odletela 30 metrov nižje, naredila na koncu par salt ter se ustavila na hrbtu. Ampak car, kokr moj Killswitch je, je preživel brez posledic.

No, potem smo šli pa še na en klanček… Tja sem pozabil vzet rokavice, tako, da sem, mislil to presedet, pa me je Nadim prepričal, da mi bo še žal, če ne bom vozil. Tako sem si sposodil od Kislija rokavice in se spravil na dilo. Cestico je predstavljala kar huda strmina z enim 90° ovinkom v desno. Ravno prava smer zame! Tu sem doživel svoje najlepše trenutke na dili do sedaj. Ne samo, da nisem nič padel ampak sem se tudi uspel pobrati iz slajda in speljati ovinek. Nekej novega zame:D Vstajanje iz heelside slajda mi je vedno povzročalo probleme… Tako sem odfural ne vem koliko spustkov. Neverjetno!!

Ta primorski sešn mi bo za vedno ostal v spominu.. ODLIČNA družba, čudovite ceste ter viden napredek, vse skupaj v čistem soncu. Zabavno za dol pasti. Dvigam kozarec na še čim več takih!

Še par slik iz dneva :)

 

 

Posted in Life, Session | Leave a comment

Dež, sneg in retrospektija

Posted on February 23, 2011 by Skalpel

Ok.. Vedno sem bil odvisen od vremena, na tak ali drugačen način. Sej nas večina lahko reče, da ko je slabo vreme so bolj gnile volje, ko je dobro vreme so dobre volje. Kar se tiče mene je situacija identična. Res pa je, da sem še dve leti nazaj oboževal zimo. Nizke temperature me niso motile, niti plundra ne. V bistvu me je motilo samo to, da nisem mel dovolj denarja za bordanje vsak dan..

In potem so mi ukradli kolo, jst sm rabil nekaj, kar me bo vozilo po mestu in tako sem kupil prvi longboard. In razvila se je ljubezen.. Nato spet pride zima in spet ni bilo problema. Še sem snowboardal, na longboard sem kr malo pozabil..

No, naslednjo pomlad sem odkril tečaj longboardanja, ki naj bi potekal v Ljubljani. Prišel sem že na prvo uro in se vrnil čisto vsakič, ko sem lahko. Hitro sem opazil, da longboardanje ni le potiskanje dile po mestu. Začel sem furati bolj resno, se naučil ta slajd, tisti slajd, dobil sem malo jajc za po klancu furat in pol spet pride zima.

Moj prvi Trzin “sešn”.

Eh ja.. Zdaj me pa ne vleče več na sneg. Zima je postala ovira, čas, ki se zaroti nasprot nam, longboarderjem. Po tleh je stalno mokro, povsod sneg, plundra, luže in pesek (oh, kok ga ne maram na pločnikih videt).

Sprva smo probal pobegnit zimi tako, da smo fural v garažah. Stožice so bile THE destinacija. Ampak ni to to.. Potem smo pobegnl v Afriko na Kanarske otoke.. Bilo je noro, ampak vseen se slej kot prej vrneš nazaj v realnost. Na koncu koncev sem se sprijaznil z dejstvom.. Zima pač je mrzla, voda pa me tudi ne ubije. Tako smo zdaj imeli že par zimskih sešnov v mrazu, a povem vam.. Ni mi žal. Nič me ne ustavi več (razn prekleti pesek na pločniku in cesti).

En utrinek iz Fuerteventure (Kanarski otoki):

To je to.. Če je želja, te nič ne ustavi!

Posted in Life, Retrospektiva | Leave a comment

Saga se pričenja!

Posted on February 13, 2011 by Skalpel

Kaj naj rečem… Nekaj časa sem razmišljal o temu, da bi pisal blog, čeprav nisem vedel niti o čem. Že od majhnega imam namreč potrebo po izražanju, pa naj bo to proza, poezija, risanje, glasba ali pa kakršna koli druga oblika metanja svojih misli in občutkov na plan.

Pa sem si rekel:” Najlažje je, če pišeš o čemu, kar te veseli..“. Pa poglejmo!

Lahko bi pisal blog o sestavljanju modelčkov. Včasih sem jih velik naredil.. Kaj bi pa lahko kej napisal glede tega? hmm: “…danes sem spet imel preveč časa. Sem ga pa dobr izkoristu. Ha! Moja podmornica ima zdej vijake, pa tudi periskop sem ji dodal! ..”ali pa “…vedno pozabim prevert al je barva zaprta al odprta, predn jo pretresem.. že petič v tem mescu sm popacou zavese. Mami bo zgubila živce. Jst pa vso barvo…” Ne, ne.. to ne bo šlo..

Kaj pa.. Risanje!! čeprou.. da pomislim, kako bi to zgledal. “Danes sem spet narisal ženski obraz. Spet pod istim kotom.. iste poteze.. ista frizura.. ” in naslednji dan “spet ta obraz.. ” in čez en mesec “SPET!! spet ta obraz.. ze sanjam ga.. U matr! sam sm se pa nadrku risat nos, napredk pa je!”.. Ne, ne bo šlo. Zgoraj zaigrani dialog je sicer skoraj resničen. Namreč že od majhnega rad rišem obraze in kakorkoli obrnem vedno narišem isti obraz. Mogoče je pa to moja sanjska ženska. Kaj pa vem..

Ok, kaj pa glasba? Pišem kumade že od majhnega.. Po besedah mnogih prijateljev (in prijateljic!! to je pomembno!) pišem dobro glasbo. Sam kaj, ko napišem dobro stvar enkrat na pol leta? Naj pišem: “dans sm mel pa dobro idejo!!! pol sm šu pa na wc pa ko sm nazaj pršu sm že pozabu kako gre…” ali pa “.. nimam pojma kaj naj pišem.. I have no life..“.. ne, ne..

Bi bilo pa zanimivo, da ne pišem le o stvareh, ki pač so, ampak o stvareh, ki se spreminjajo, ki rastejo z mano, ki me izboljšujejo in osrečujejo. Takih je več. Glasba je sicer VELIK del mojega življenja, risanje tudi, čeprav ne več toliko kot v srednji šoli (šolska miza ima pomojem še vedno brazgotine). Potem je tu še fotografiranje, kolesarjenje in še kaj bo se našlo..

Je pa nekaj, kar me je v zadnjem letu popolnoma prevzelo in to je longboardanje. Ne morem ga opisati drugače kot svoboda na štirih koleščkih. Pa naj se peljem do službe, na pijačo ali pa po klancu pri 50 kilometrih na uro (to se pri meni sicer večkrat konča v hudo napetem boju med mano, gravitacijo in asfaltom. Tu ponavadi gravitacija stopi na stran asfalta, tako da sem jaz na koncu tisti, ki je potolčen, a vseeno.. nekoč bom zmagal!).

No, težko bi rekel, da sem talent za ta šport. Po enem letu pa sem vseeno imel velik napredek, a nikakor nisem novi Adam Colton. Ampak, kar je lepota tega je to, da kljub temu, da počasneje napredujem, kot bi želel, vseeno uživam. Ne glede na to kje, kdaj, ob kakšnem vremenu.. Vedno je lepo! Glede na to, da me v letošnjem letu čaka še bolj pestra sezona pa upam, da vseeno prilezem na nek nivo.. In to je to, kar je poanta tega bloga. Spremljal me bo po dogodivščinah, ki jih bom doživel na longboardu, dal mi bo prostor da izlijem svoje misli ter mogoče celo združim zgoraj omenjene interese s to prelepo aktivnostjo. Bomo vidli!


Posted in Life | Tagged , , | Leave a comment